predsodki in žalovanje

Žalovanje in predsodki – včasih jih je toliko, da se žalujoči in ostali kar težko znajdemo.
___________________________________________________
Predsodek št. 1: TVOJ SVET JE ENA VELIKA SLUZASTA ŽALOST. Ne drži!

Zadnjič sem dobila mail prijateljice, ki je med drugim napisala: »Med nama je ogromno razlik, včasih naju ločijo svetovi: ti se boriš za sprejetje verjetno najtežje situacije v življenju matere….jaz se borim za finančno preživetje sebe in svojih otrok (našteva, kaj vse počne…) ,…..skušam v vsem tem ostati jaz«.

Kako žalostno, da ljudje poskušajo zreducirati tvoj svet samo na žalost. Žalost in žalovanje prihajata v valovih. Včasih je to majhen val, ki te samo oplazi, včasih je val večji in zatrese tvoje srce. Včasih pa je pravi cumani, ob katerem komaj zadržuješ ravnotežje in nadaljuješ pot.
In sedaj predstavljajte si, da kamorkoli greste vas spremlja veter različnih brzin ali, da ste vedno nekje na sredini nekega valovanja ali neprekinjeno plavate v mlakuži? Bilo bi kar neprijetno, kaj ne? Še dobro, da naši možgani lahko vidijo in začutijo različne in ne samo črno – sive barvne odtenke.
Torej.. Moj svet je res poln žalostnih in bolečih trenutkov, ni pa samo žalost. Na vso srečo. Ne glede na mojo bolečino, moram tudi jaz poskrbeti za polno denarnico in hladilnik. Pa zase in za moje bližnje. Pa …se kdaj nasmejati… še bi lahko naštevala…

Advertisements
This entry was posted in o žalovanju. Bookmark the permalink.

2 Responses to predsodki in žalovanje

  1. makovopolje pravi:

    Res je. Tudi sama poznam že nekaj zadnjih let v glavnem žalost. In ker ima moja žalost opraviti tudi z zelo nesmiselnimi stvarmi, tudi z jezo, ki je nekako zadnji stadij nesprejemanja nemoči.
    Vmes pa se je treba po vsakem zrušenju pobirati in rušenja res prihajajo v valovih.
    Še najbolj smešni so tisti, ki pričakujejo, da te bo žalost minila in ugotavljajo koliko časa je normalno, da nehaš biti žalosten. Jaz bom vedno žalostna zaradi tega, kar se mi je zgodilo, in to najbrž kar zelo, sploh ne čisto malo in vedno manj. A vmes se vseeno trudim za marsikaj. Tudi zato, da me žalost ne bi pokopala – kar bi se tudi lahko zgodilo in se skoraj je.
    Nisem rada šibek človek. Nikoli nisem bila. Naučila sem se živeti z žalostjo. To ni nujno žalostno življenje. Le izpolnjeno ni tako, kot bi človek rad, in si človek to tudi prizna, brez laži in drugih spletk proti samemu sebi in brez igranja raznih vlog za tuje oči. Žalost ima eno zelo žalostno posledico, za kakšno reč pa se človek včasih zaradi nje trudi manj. Še posebno, če je za žalost krivo razočaranje in ne nesreča proti kateri je človek v vsakem primeru nemočen.
    Jaz v tem delu življenja puščam praznino. Marsikomu se to ne zdi pametno. A še enega razočaranja ne bi preživela. Tako čuvam tisto, kar mi je ostalo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s